Čarobna privlačnost ognja: zakaj se ga živali bojijo, človeka pa skoraj hipnotizira

Ogenj ima na človeka zanimiv učinek. Plapolajoči plameni iz vžigalnika, peči ali kamina, tabornega ognja, celo kresa delujejo skoraj hipnotično.

Celo pretočne storitve, kot sta Netflix ali YouTube, poleg ostalih ponujajo tudi večurne posnetke gorečih kaminov.

Nas ogenj fascinira zaradi "nedokončane" izkušnje iz otroštva?

Daniel M. T. Fessler, evolucijski antropolog z univerze Kalifornije v Los Angelesu (UCLA), meni, da za to obstaja zanimiva razlaga.

Meni, da mnogi fascinacijo nad ognjem ohranijo, ker procesa kurjenja in vzdrževanja ognja nikoli niso zares zaključili, piše portal Popular Mechanics.

Njegova teorija izhaja iz raziskave, ki sta jo z ženo, prav tako antropologinjo skoraj tri leta opravljala na jugozahodu indonezijskega otoka Sumatre.

Tam večina gospodinjstev še vedno kuha na odprtem ognju. V primerjavi z mnogimi zahodnjaškimi otroki so tako otroci s Sumatre v stiku z ognjem že zelo zgodaj.

Prav tako imajo v zvezi z ognjem več svobode kot njihovi zahodni vrstniki.

Tako šestletniki lahko brez težav jemljejo žerjavico iz domačega ognjišča in lahko "pečejo" svoje blatne kolačke ter tako posnemajo početje odraslih, ki na ognju pripravljajo hrano.

Ker se tako že zgodaj naučijo zakuriti in vzdrževati ogenj kasneje, ko to spretnost usvojijo, zanj izgubijo zanimanje, meni Fessler.

"Ko ljudje enkrat dobro obvladajo kurjenje ognja, jih ta preprosto ne zanima več toliko," pravi.

Raziskovalec to pojasnjuje s konceptom evolucijske psihologije, imenovanim pripravljena sposobnost učenja (angleško: prepared learning).

Po tej teoriji nam evolucija ne zagotovi vseh znanj vnaprej, temveč nas usmeri, da se ključnih spretnosti naučimo čim hitreje.

Prav prirojena privlačnost pa je pri ognju tista, ki otroke spodbuja, da "krotenje" ognja usvojijo. Ko to dosežejo, ogenj izgubi del svoje privlačnosti.

Nasprotno pa lahko pri ljudeh, katerih radovednost do ognja v otroštvu ni nikoli dobila praktičnega namena, ta privlačnost vztraja tudi v odraslosti. Zato lahko ure in ure sedijo ob ognju in opazujejo plamene.

"Če človek v razvojnem obdobju ne pridobi pravih izkušenj, se ta motivacija ne izklopi. Sistem nikoli ne dobi dovolj informacij, da bi lahko rekel: Naloga je opravljena, zdaj se lahko umaknemo," pojasnjuje Fessler.

Vendar pa vsi podatki njegove teorije ne potrjujejo.

Raziskava iz leta 2015, ki jo je opravil skupaj s sodelavci med študenti v Anchorageu na Aljaski, je pokazala nekaj nepričakovanega. Tisti, ki so bili v otroštvu bolj izpostavljeni ognju in so ga bolje obvladali, so kot odrasli poročali o večjem užitku ob opazovanju ognja, ne manjšem.

Fessler zato ostaja previden.

"Možno je, da niti udeleženci raziskave v Anchorageu v otroštvu niso bili dovolj pogosto izpostavljeni ognju kot vsakdanjemu orodju. Lahko pa je tudi naša hipoteza preprosto napačna," pravi.

Ogenj človeka tudi pomirja

Fesslerjeva teorija ni edini poskus razlage posebnega odnosa med človekom in ognjem. Christopher Lynn, antropolog z Univerze v Alabami, se je lotil drugega vprašanja: ne, zakaj nas ogenj privlači, temveč, kaj se z nami dogaja, ko opazujemo plamene.

V eni od raziskav je s sodelavci spremljal krvni tlak prostovoljcev med opazovanjem ognja v različnih razmerah.

Ugotovili so, da se je krvni tlak občutno znižal, še posebej kadar je ogenj spremljalo naravno prasketanje. Dalj časa, kot so ljudje opazovali plamene, izrazitejši je bil učinek.

Raziskovalci omenjajo tudi pojav blage disociacije – stanje, ki ga nekateri dosežejo, ko se na primer povsem zatopijo v knjigo, film ali neko dejavnost.

Ogenj lahko po Lynnovih ugotovitvah sproži podobno stanje: pozornost se zoži, misli se umirijo, človek pa se lažje sprosti.

Takšno stanje bi lahko imelo pomembno vlogo tudi v evoluciji.

Mirnejši člani skupine so povzročali manj sporov, lažje sodelovali, si pogosteje delili hrano in bili pripravljeni pomagati drug drugemu.

Ogenj, ki je ljudi pomiril, je tako morda prispeval k večji povezanosti skupnosti in krepitvi medsebojnega zaupanja.

Fesslerja te ugotovitve ne presenečajo.

"Ni presenetljivo, da ogenj deluje sproščujoče. Del tega učinka je verjetno povezan z lastnostmi ognja kot dražljaja, del z njegovo čustveno privlačnostjo, pomemben vpliv pa ima tudi kultura," je dejal.